»Ne gre toliko za deljenje zgodb po spletu kot za to, da so začeli ljudje gledati okrog sebe, da so začeli opažati starostnike.«

»Vsi si želimo, da bi jih bilo čim manj. Projekt smo zasnovali z željo, da se vendarle nekaj premakne. Vedno več jih je, ne gre za dejstvo, da mi ne bomo zmogli, ampak predvsem za to – kaj pa bo z vsemi starostniki v Brkinih, Prlekiji, na Krasu? Teh mi ne moremo najti, zato je nujno, da jih ljudje najdejo.«

»Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala.«

»Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna.«

»Jaz sem želel ponuditi razvedrilo in predstaviti zgodbe ‘malega človeka’.«

»Kakšna neverjetna čast bo delati s tako osupljivo skupino nadarjenih igralcev ... Komaj čakam, da bomo to sijajno resnično zgodbo pripeljali na veliko platno.«

»Verjamem, da bomo stvar speljali. Zelo močna zgodba je.«

»To bo konec te zgodbe. Nekatere zgodbe imajo svoj konec. Kar ne pomeni, da vsi umrejo!«

»Zato verjamem, da bomo tukaj spisali še kakšno zgodbo o uspehu.«